Gozd daje Karavankam poseben pečat. Zaradi pestrih rastiščnih razmer in razgibanega reliefa so se izoblikovale številne gozdne združbe, ki predstavljajo življenjski prostor pestri paleti rastlinskih in živalskih vrst. Iz vidika ohranjanja narave so v Karavankah pomembni ilirski bukovi gozdovi, ki so posebnost v Evropi in so zato vključena v evropsko mrežo Natura 2000. V Karavankah predstavlja obsežen habitat alpski bukov gozd (Anemono tifoliae – Fagetum), ki pokriva strma do zelo strma pobočja. Del gozdov te združbe ima varovalni pomen. Združba bukve in platanolistne zlatice (Ranunculo platanifoliae - Fagetum) so visokogorski bukovi gozdovi, ki se pojavljajo v osrednjem delu Karavank. V podgorskem pasu je prisotna združba bukve in navadnega tevja (Haquetio – Fagetum). Pri nas je bukev osnovna vrsta večine gozdnih združb. Bukev je s svojimi biološkimi lastnostmi (velika sencozdržnost, ekološka prilagodljivost in obilna rodovitnost) v naših ekoloških razmerah konkureneno najmočnejša drevesna vrsta.

Gozdovi v Karavankah so bili stoletja podvrženi krčitvam, močnim sečnjam in talni degradaciji. Lesa niso sekali le za domačo porabo, temveč so ga uporabljali za taljenje rude, kuhanje oglja, gradnjo in potrebe rudnika mangana na Begunjščici.
Poleg močnih sečenj so gozdove tudi krčili. Sprva v nižinah, da so dobili kmetijske površine, kasneje pa tudi v višjih legah za potrebe paše. Prekomerno izkoriščanje gozdov se je prenehalo v prvi polovici prejšnjega stoletja. V zadnjih 70. letih se je stanje gozdov izboljšalo. Povečala se je površina gozda, lesna zaloga in prirastek. Okrepila se je debelinska struktura, spremenila pa se je tudi drevesna sestava.
Na spremembe je imelo prav gotovo velik vpliv načrtno gospodarjenje z gozdovi, ki temelji na načelih trajnosti, sonaravnosti in mnogonamenskosti.