Zoisova zvončica (Campanula zoysii)

Za simbol alpskega rastlinstva velja planika, ki pa se je v Evropo preselila iz Azije in je v bistvu tujka. Če bi izbirali cvetlico, ki naj bi predstavljala slovensko, sončno stran Alp, bi se odločili za Zoisovo zvončico, ki se je na naših tleh ohranila še iz časov pred ledeno dobo in »dočakala sonce današnjih dni«. V Bohinjskih Alpah in na Storžiču jo je pred več kot 200 leti našel botanik baron Karel Zois. Poslal jo je v Celovec enemu od svojih botaničnih prijateljev, ki je novo rastlino opisal in imenoval po najditelju. Zoisova zvončica spada med stare, terciarne rastline in med endemite naših Alp. Njen venec je zožen in ima na vrhu ljubko zvezdico petih zobčkov. Eden od slovenskih botanikov je zapisal, da je »hči slovenskih planin«, saj raste v glavnem le v naših Alpah.

Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus)

Lepi čeveljc je naša najlepša orhideja, ki po svoji preprosti, a izbrani lepoti lahko tekmuje z marsikatero tropsko sorodnico. Vzbudil je že fantazijo antičnih botanikov, ki so ga poimenovali Venerin čeveljček (cypris = Venera, pedilon = čeveljc). Med slovenskimi ljudskimi izrazi zasledimo tudi ime Marijini šolnički. Ima značilne cvetove. Štirje rjavo rdeči cvetni listi so podolgovati, citronsko do zlato rumena medena ustna pa ima obliko čeveljčka. Razširjen je v zmernih predelih severne poloble, v Sloveniji je najbolj pogost v alpskem svetu.
Uspeva zelo raztreseno in ponekod zelo redko na apnenčastih tleh v svetlih bukovih gozdovih in na grušču ter med ruševjem.
V naši občini raste pod Srednjim vrhom in ob stezi z Zelenice na Begunjščico.

Močvirski meček (Gladiolus palustris)

Na prvi pogled nas rastlina spomni na veliko večje in višje vrtne gladijole in smo kar začudeni, da jih v pomanjšani različici najdemo tudi v domači naravi.
Močvirski meček ima mečaste liste (od tod so dobili svoje ime!). Listi cvetnega odevala so škrlatno rdeči z zakrivljeno cevjo in topim vrhnjim delom. Uspeva na suhih in vlažnih travnikih v Alpah in bližnji okolici. Razmeroma pogost je v Kamniško-Savinjskih Alpah, edino nahajališče v Karavankah pa je na Stolu pod Zabreško planino na rovtu, ki so ga nekoč kosili, zdaj pa ne več. Zaradi tega se zarašča z gozdom, ugodna rastišča izginjajo in v desetih letih bo pod Stolom morda že docela izginil! Ogrožen torej ni zaradi trganja, ampak zaradi spremenjenega načina gospodarjenja.

Planika (Leotopodium alpinum)

Pradomovina planik so gorovja v osrednji Aziji, kjer raste še mnogo njenih sorodnic. Čeprav je v bistvu tujka, velja za prapodobo alpskega rastlinstva in že nekoliko oguljen simbol. Njeno steblo nosi na vrhu en navidezni cvet, ki je v resnici sestavljen iz drobnih cvetov, ki jih obdajajo ovršni listi. Vsa rastlina je gosto belo dlakava.
V Sloveniji ne raste samo v Alpah, ampak tudi na Notranjskem Snežniku. Njeno najnižje nahajališče je pri Kranju v soteski Save v bližini Drulovke.
Zaradi trganja je vsaj na dostopnih mestih močno ogrožena. Zato ni čudno, da je bila prva zavarovana rastlina na slovenskih tleh. Leta 1896 so jo zavarovali na Goriškem, dve leti kasneje pa na Kranjskem in Štajerskem.

Sternbergov klinček ali nageljček (Dianthus sternbergii)

Ime so klinčki dobili po venčnih listih, ki imajo pri dnu koničasto zoženo žebico. Veliko bolj pesniško pa zveni latinsko ime rodu, saj »dios« pomeni bog, božanski, »anthos« pa cvet. Mišljen je grški bog Zevs. Ime bi torej lahko prevedli kot božanski (Zevsov) cvet in namiguje na lepoto nageljčkov.
Eden od naših samoniklih nageljčkov je Sternbergov klinček, rastlina na gorskih meliščih, ki jih lahko prekriva v preprogah. Velikokrat ga zaduhamo, še preden ga zagledamo. Raste v rahlih rušah in ima črtalaste modrikasto zelene liste. Venčni listi so rožnati, narezljani. Blizu vhoda v golt so kot puh nežne dlačice.
Sternbergov klinček je pri nas razširjen v alpskem svetu.

Clusijev svišč (Gentiana clusii)

Med modrocvetnimi svišči je v naših Alpah pogost Clusijev svišč, znani »veliki encijan«, ki je skupaj s planiko, slečem in murko simbol alpskega rastlinstva.
Za Clusijev svišč je značilno, da uspeva samo na bazičnih, apnenih tleh na tratah in v skalnih razpokah. Pri dnu ima rožico usnjatih, togih, suličastih listov. Cvet je pokončen, zvonaste oblike in modre barve, ki je odsev temne modrine visokogorskega neba.
Ne najdemo pa ga samo v Alpah, saj kot ostanek ledene dobe uspeva tudi izven Alp, na primer v Zasavju, na Snežniku in v Trnovskem gozdu. Zelo mu je podoben Kochov svišč (Gentiana acaulis), vendar ima širše liste, venec pa ima na notranji strani olivno zelene liste. Uspeva samo na zakisanih tratah, zato je v Sloveniji veliko redkejši.

Rumeni svišč ali košutnik (Gentiana lutea)

Košutnik je naš največji svišč. Strokovno ime so svišči dobili po zadnjem ilirskem kralju Gentiusu, ki je rastlino poznal, cenil njeno zdravilno moč in jo priporočal proti kugi. Njegova korenika vsebuje zdravilne grenčine, ki lajšajo želodčne težave.
Košutnik ima v zemlji debelo in podolgovato koreniko, velike, sivo zelene liste in zlato rumene cvetove v navideznih vretencih. Uspeva na travnikih, pašnikih in na poraslih meliščih. V Alpah je pogost v Julijcih, veliko redkejši je v Kamniško-Savinjskih Alpah in v Karavankah, kjer je zelo redek na Vrtači in na Begunjščici.
Zaradi izkopavanja korenik je ponekod že zelo ogrožen in je že dolgo na seznamu zavarovanih rastlin.

Kranjska lilija ali zlato jabolko (Lilium carniolicum)

Kranjska lilija ali zlato jabolko ni preveč redka rastlina, ni prav posebna, vendarle je lepa, čeprav imajo njeni cvetovi neprijeten vonj. Znamenita je, ker je bila prvič najdena in opisana s Kranjske in Primorja, čeprav točna nahajališča niso navedena. Ime je dobila po nekdanji deželi Kranjski, ki je obsegala Gorenjsko, Notranjsko in Dolenjsko. Raste v gozdovih, na rovtih, v rušju in na meliščih. Razširjena je v Južnih Alpah, na Krasu, Notranjskem Snežniku, v Zasavju, na Hrvaškem in v severozahodni Bosni, največ pa jo je prav v Sloveniji. Žametni, živo oranžni cvetni listi, poškropljeni s temnimi pikami, so zavihani nazaj in kimasti cvetovi nas res spominjajo na zlato jabolko.
Prav zaradi plemenite in privlačne lepote njenih cvetov še vedno včasih oveni v barbarski roki.

Kamniška murka (Nigritella lithopolitanica)

Poleti visoko v gorah na sončnih, suhih tratah vzcvetijo po vaniliji ali čokoladi dišeče murke. Po mnenju planincev včasih ni smela manjkati v šopku, zataknjenim za klobuk.
Najbolj naša je endemična kamniška murka, ki so jo včasih imeli za podvrsto črne murke, vendar so po različnih razlikovalnih znakih ugotovili, da gre v bistvu za samostojno vrsto, ki so jo poimenovali pa Kamniških Alpah.
Kot vse murke ima travam podobne liste, cvetovi so v okroglem ali jajčastem socvetju, cvetovi so vijolično rožnati, včasih lahko skoraj beli in v spodnjem delu socvetja svetlejši.
Kamniška murka je endemična v Kamniško-Savinjskih Alpah in v osrednjem in vzhodnem delu Karavank od Vrtače do Pece.

Avrikelj ali lepi jeglič (Primula auricula)

Lepi jeglič ali avrikelj je zelo razširjena vrsta v skalovju naših Alp in njihovega predgorja. To je do 30 cm visoka, moknato poprhana rastlina s pritličnimi, mesnatimi listi, ki imajo krhek, hrustančast rob. Živo rumeni cvetovi prijetno dišijo in imajo lijakasto razprt venec, ki je proti goltu belkast.
Raste v skalnih razpokah, na skalnem grušču in na odprtih, kamnitih tratah na apnenčastih tleh v gorah, redko pa ga najdemo tudi niže. Avrikelj je južno-srednjeevropska gorska rastlina. V Sloveniji je najbolj pogost v Alpah. Izven alpskega prostora pa se je v nižjih legah ohranil kot ledenodobni ostanek.
Raste v dolini Kolpe, v Trnovskem gozdu, v Zasavju, na Boču in na Donački gori.

Dišeči volčin (Daphne cneorum)

Dišeči volčin ni prav razširjen in prav pogost nikjer, vendar se na suhih in sončnih pobočjih, v svetlih gozdovih in na kamnitih tratah razrašča v goste grmičke, ki se med cvetenjem spremenijo v en sam žareč šopek. Uspeva raztreseno po vsej Sloveniji. V Alpah pa je redek, najdemo ga v dolini Drage in na pobočju Smolnika ob rudni poti do Valvasorjevega doma.
Vednozeleni grmički so visoki od 10 do 40 cm in imajo ozke, usnjate liste. Lepo dišeči cvetovi so rožno rdeči in so združeni v mnogocvetna socvetja na koncu vejic. V cvetovih manjkajo venčni listi, barviti so torej čašni listi, ki so pri večini cvetnic običajno zeleni. Plod je jajčasta, sprva rumeno rjava, kasneje rdeče rjava jagoda. Vsi deli rastline so strupeni.

Zoisova vijolica (Viola zoysii)

»Najlepši otrok naših gora!« je pred več kot dvesto leti v suhoparnem, latinskem opisu rumenocvetne mačehe zapisal celovški botanik Franc Ksaver Wulfen. Neznano cvetlico mu je »živo, še z zemljo, iz kranjskih Alp, ki meje s Koroško« poslal Karel Zois. Po najditelju je dobila ime Zoisova vijolica. Podobna je majhnim mačeham. V maju in juniju zacveti na visokogorskih tratah in na grušču v osrednjem delu Karavank od Dovške do Ljubeljske Babe. Skoraj sto let po odkritju je bila v Evropi prava botanična redkost in znamenitost. Kasneje pa so jo našli po gorah na zahodnem delu Balkanskega polotoka, v osrednjih Karavankah pa ima samo najbolj severozahodna nahajališča in tudi severozahodno mejo razširjenosti.

Vrtaška zvončica (Campanula x vrtacensis)

Na jugozahodnem pobočju Vrtače je bil ob poti, ki pelje čez planino Za Šijo na Stol, pred štiridesetimi leti odkrit in opisan zanimiv križanec med endemično Zoisovo zvončico in veliko bolj razširjeno trebušasto zvončico. Zoisova zvončica ima valjast venec, ki je pri dnu trebušast, pri ustju pa zožen in zaprt z venčnimi roglji, ki so obrnjeni drug proti drugemu. Trebušasta zvončica pa ima trebušasto zvonaste cvetove. Križanec ima vmesne znake obeh staršev. Venec se proti ustju zoži, venčni roglji pa so značilno razmaknjeni, razprostrti.
Novo odkrita rastlina je po klasičnem nahajališču dobila ime vrtaška zvončica.
Kasneje pa so jo našli še na Ojstrici v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Seguierijeva zlatica (Ranunculus seguieri)

Visokogorsko belocvetno Seguierijevo zlatico sta botaniku baronu Karlu Zoisu najeta nabiralca rastlin prinesla z Malega Stola (Vajneža). Ta podatek se je ohranil zapisan v rokopisni botanični beležnici, ki jo hrani Arhiv Republike Slovenije. Zois pa je rastlino živo, še z zemljo poslal v Celovec naravoslovcu Francu Ksaverju Wulfenu, ki je leta 1790 zabeležil, da Seguierijeva zlatica raste tudi na Kranjskem.
Mlada rastlina je kuštravo dlakava, kasneje postane gola. Cvetovi so bele barve. Seguierijeva zlatica je alpsko-apeninska vrsta. V Sloveniji raste samo na dveh nahajališčih v Karavankah. Več kot dvesto let je že znano nahajališče na Vajnežu oziroma Vajneževem sedlu, po drugi svetovni vojni pa so jo našli tudi na Begunjščici.