» Okrog svete Ane gorenjske gore do vrhov vzcvetejo. S skalnih polic se sklanjajo rože. Nobeno dekliško okno ni tako lepo okrašeno. Nad prepadi dehte ozelenela zatišja. Noben vrtec ni lepše zasajen «
Janez Jalen: Ovčar Marko

Pisatelj Janez Jalen (1891-1966) je bil pravi ljudski pripovednik. Upodablja motive iz gorenjskega alpskega sveta in njegovi opisi kmečkega življenja se gibljejo na meji med realizmom in idiličnostjo. Povest Ovčar Marko je rahlo zgodovinsko obarvana. Dogajanje je postavljeno v pisateljevo rojstno faro, v vasi, ki se stiskajo pod Pečmi, in na planine ob vznožju in na pobočjih Vrtače, Begunjščice in Stola. Te kraje je dobro poznal, podatke o šegah in navadah pa je izbrskal v krajevni kroniki. Znal pa je tudi opazovati, saj so njegovi opisi rastlinstva tako živi, da se lahko še danes sprehajamo po sledeh in po sončnih stezah ovčarja Marka v »deželici pod Stolom«, saj »tako lepega sveta zlepa nikjer ni…«

V časih, ko je po naših planinah še pohajal in pasel ovčar Marko, so ljudje živeli v ravnovesju z naravo, z živalmi in rastlinami. Na vsakem koraku so se srečevali s raznovrstnimi pticami, za svoja dekleta nabirali pisano cvetje in opazovali številne divje živali. Če se spomnite, so se Marko in njegovi rojaki srečevali tudi z volkom in risom in premagali celo medveda.

Vsakomur, ki pohaja po Karavankah ali pa jih opazuje le med vožnjo po dolini, se v spomin vtisnejo gorski travniki in pašniki nad gozdno mejo, ki dajejo Karavankam poseben pečat. Ti travniki so si na prvi pogled zelo podobni, v resnici pa so med njimi velike razlike. Osnova za te razlike je izredna raznolikost geološke podlage, ki daje osnovo rastnim pogojem.
Tako na enem travišču lahko najdemo več različnih rastlinskih združb.Zaradi geografske lege Karavank, se tod prepletajo alpske, srednjeevropske in dinarske oziroma ilirske vrste.
Nekatere so pomembne v evropskem merilu. Na karavanških travnikih se bohoti močvirski meček, skalne stene obarvajo zoisove zvončice v razpokah, svetle bukove gozdove pa popestri največja evropska orhideja, lepi čeveljc. Med njimi najdemo tudi endemite, rastline, ki rastejo samo pri nas in označujejo posebnost in enkratnost slovenskega ozemlja. Med njimi sta tudi vrtaška zvončica in kamniška murka.

Zgodovinsko pomembna pa je Zoisova violica, ki ima po zaslugi Karla Zoisa pod Stolom klasično nahajališče*.

*Klasično nahajališče je kraj, kjer je botanik rastlino videl, jo preučil in ji dal ime.

Zaradi sprememb v načinu življenja in gospodarjenja, predvsem pa z uničevanja flore in favne so se ponekod poslabšale življenjske razmere za rastline in živali. Nekatere, prej pogoste rastline in živali so zato danes dokaj redke, nekatere so iz Karavank izginile.

Po pisanih travnikih Karavank se sicer še vedno spreletavajo pisani metulji, skrivajo zanimivi hrošči in še mnoge druge žuželke, pajki, stonoge,...pasejo gamsi, za njimi še vedno opreza kakšen ris, iz zraka pa ves ta živi svet opazujejo številne ptice.


Da bi ohranili vsaj del biotske pestrosti, kot jo je poznal ovčar Marko in naši predniki, smo ob vstopu v Evropsko unijo Karavanke razglasili kot območje Natura 2000, saj je narava v Karavankah pomembna za vso Evropo. Natura 2000 je omrežje evropsko pomembnih ekoloških območij, katerih ohranjanje pomeni preživetje rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so na območju Evrope ogroženi. Območje je opredeljeno zaradi številnih živalskih in rastlinskih vrst in njihovih izjemnih življenjskih okolij ki se nahajajo v Karavankah.