| |
|
|
Geološko je ravninski del, t.i. Dežele, katere del je severozahodnem delu, ob vznožju Stola tudi žirovniško (nekoč brezniško) območje, rezultat fluvioglacialnih (ledeniških in rečnih) peščenih nanosov, ki jih je sčasoma prekrila dokaj rodovitna prst (sprsteninasta rendzina). To dejstvo je obenem z razporeditvijo vodnih virov odločilno vplivalo na poselitveno sliko pokrajine. Tako kot še danes so se namreč že najstarejša naselja nanizala ob vznožju Rebra, na samem robu rodovitne zemlje.
Najstarejši obdobji človeške zgodovine, t.j. stara in mlada kamena doba (paleolitik in neolitik), tod nista zapustili sledov. Najstarejša do danes znana najdba – kamnita sekira z Ajdne nad Potoki – izvira šele iz eneolitika, t.j. iz časa, ko se je začela uveljavljati prva uporabna kovina – baker. To je čas na prehodu iz 3. V 2. tisočletje pnš. Gre za slučajno najdbo, ki za enkrat še nima pravega konteksta. Tudi iz poznejših obdobij (mlajša bronasta doba – 12. stoletje pnš) poznamo le dve slučajni najdbi bronastih suličnih osti izpod Rjavih peči na Belščici in bližine današnjega Valvazorjevega doma.
Prva stalna poselitev našega prostora pa sodi v starejše obdobje stare železne dobe (halštatska kultura – 1. pol 1. tisočletja pnš). Oredstavlja jo niz višinskih utrjenih naselij, ki so nameščena po pravilu na terasah nad današnjimi zaselki med Mostami in Begunjami: Njivice nad Mostami, Debela peč nad Žirovnico, Lebenice nad Selom, Velika in Mala Selca nad Zabreznico in Njivice pod Jamarskim vrhom pri Begunjah. Vse te naselbine so bile zavarovane z obrambnim zidom, zloženim iz kamenja. Konfiguracija terena v notranjosti teh naselbin daje slutiti obrise stanovanjskih stavb. Delno sistematično raziskana je bila l. 1993 le lokacija Sv. Lovrenca, ostale naselbine so opredeljene na podlagi slučajnih najdb (črepinje keramičnih posod, oglje, živalske kosti, deli žrmelj, železova žlindra, itd). V bližini teh naselij lahko pričakujemo tudi plana grobišča z žarami, a do sedaj poznamo sledove teh le v Žirovnici. (ost bronaste sulice) in v Smokuču (ostanki žar), kjer nam je natančna lega naselbine še neznana. Za obdobje mlajše železne dobe za sedaj otipljivejših dokazov še ni, kar pa lahko pripišemo slabi raziskanosti oz. stanju arheoloških raziskav.
Za čas zgodnje rimske poselitve na območju po Stolom imamo dokaze v Mostah (Cerkev Sv. Martina), v Žirovnici (pri železniškem prehodu in pošti), v Zabreznici in na Rodinah (vila Rustika v Ključih). Iz nekoliko mlajših obdobij antike (3. – 4. stoletje) poznamo zakladne najdbe rimskih novcev iz Most, Zabreznice in Vrbe. Za poznoantično obdobje (5.-6. stoletje) pa so značilni ostanki grobišč v Smokuču, Žirovnici in Mostah ter naselbinski kompleksi v Mostah (okolica cerkve Sv. Martina) in na Bregu (pri cerkvi Sv. Radegunde). V isti čas sodita tudi t.i. refugija (višinski utrjeni naselbini) pri Sv. Lovrencu nad Zabreznico in nad Ajdno nad Potoki, kjer je bilo tedaj tudi zgodnjekrščansko središče. To obdobje je bilo tudi čas za katerega je značilno preseljevanje barbarskih ljudstev iz severa in vzhoda v Italijo in ostale predele nekdanjega rimskega imperija.
|
Cerkev Sv. Martina v Žirovnici v prazgodovinskih obdobjih, predvsem pa v antiki kultivirano pokrajino, so se v 7. stoletju od severa in vzhoda naselili naši predniki Slovani. Našli so ostanke nekdanjih naselbin in za obdelavo primerno zemljo. S tem je bila ohranjena kontinuiteta življenja, ki je ostala skoraj v istem obsegu do danes. Najstarejša arheološka pričevanja o naših prednikih so grobišča v Mostah (pri cerkvi Sv. Martina, Rožičev vrt), Žirovnici (okolica nekdanje javne tehtnice), na Breznici (pri nekdanji cerkvi Sv. Nikolaja nad vasjo) in v Smokuču (središče vasi).
 Ko so prenehali pokopavati na nekropoli v Smokuču, je verjetno že obstajala prafara na sosednjih Rodinah, v kraju z močno naselbinsko antično tradicijo. Le-ta se v pisanih virih prvič omenja leta 1163. Ta fara je obsegala celotno območje Visoke Gorenjske in njen obseg je bil približno takšen, kakršno je današnje radovljiške dekanije. Ob farni cerkvi Sv. Klemena je bilo prvotno tudi edino pokopališče za celotno območje župnije, kar nam izpričuje tudi ljudsko izročilo. Zaradi razvoja meščanskega trga Radovljice in politike Ortenburžanov, je bil sedež prafare pred letom 1296 prenešen v Radovljico. S tem je cerkev na Rodinah in vse druge podružne cerkve na našem območju, ki so tedaj obstajale, postale podružnice radovljiške župnije.
Z nastankom in razvojem fevdalnih družbenih odnosov na začetku drugega tisočletja n.š. so v ta sistem prišle tudi vasi pod Stolom. Posamezne vasi oz. posestniki kmetij (hub) ali le delov le-teh so prišli v posest raznih fevdalnih gospostev. Poleg blejskega gosposta briksenških škofov s Tirolske so bili pomembnejši fevdalni lastniki še radovljiško gospostvo, Jama pri Begunjah oziroma kasneje Kamen, Katzenstein v Begunjah, Grimščice in Boben (Wagen) na Bledu itd. Iz listin, ki se nanašajo na blejsko gospostvo (11. in 12. stoletje), vidimo, da je bilo prebivalstvo v naših vaseh v veliki večini slovensko in med njimi dokajšen tudi plemeniti in svobodni stan kosezov (edlingi, dinstmani). Zasledimo jih predvsem v Žirovnici in Mostah.
Vasi z žirovniškega območja so nedvomno obstajale že v času obnove prafar po madžarskih vpadih v drugi polovici 10. stoletja, vendar so bile v virih sporadično prvič omenjene v različnih obdobjih: Moste leta 1154-56, Rodine leta 1163, Vrba leta 1247, Doslovče leta 1247, Žirovnica leta 1253, Breg leta 1348, Selo leta 1354, Smokuč leta 1358 in Breznica leta 1421. Za vse te vasi je skozi celoten zgodovinski razvoj od nastanka do polpreteklega časa značilen agrarno – živinorejski značaj. Izjema so delno le Moste zaradi potoka Završnice, ki je omogočal s svojo vodno silo nastanek fužinarstva, žagarstva, kovaštva, mlinarstva in suknarstva. Nekatere od teh obrti so bile žive in razvite do nedavnega, nekatere pa so še danes. Mnogo obrti je bilo živih tudi v ostalih vaseh kot dodatni vir zaslužka v zimskem času (nogavičarstvo, suknarstvo, pletilstvo, platnarstvo itd…). |
Razvoj fevdalnih odnosov je privedel do raznih oblik izkoriščanja in zaostrovanja, ki so jih dopolnjevale še razne naravne katastrofe in bolezenske epidemije (naprimer potresa leta 1348 in 1509 ter kuga leta 1350). To je povzročilo leta 1515 prvi vseslovenski kmečki upor. Kmetje iz žirovniških vasi so se stalno pritoževali nad nasiljem in samovoljo različnih oskrbnikov oziroma zakupnikov blejskega gospostva. Tudi protestantski duh je delno posegel na to področje, vendar v manjši meri kot v Begunjah, Radovljici in na Bledu. V času protireformacije so tako izgnali iz Zabreznice šest oseb, iz Žirovnice pa le eno.
Tudi turška nadloga ni prizanesla vasem pod Stolom. Turki so na področju Zgornje Gorenjske še posebej pustošili v letih 1476-77. Leta 1476 so pridrli sredi oktobra, ko jih je 8000 divjalo po Gorenjskem in drlo čez Kranjsko goro, Belo peč in Trbiž na Koroško. Naslednje leto so se priklatili že v januarju in ropali v okolici Bleda. V zvezi s tem nam zgodovinski viri omenjajo protiturška tabora pri cerkvi Sv.Nikolaja na Breznici ter cerkvi Sv.Radegunde na Bregu.
 Iz tega časa je tudi Turška jama v pobočju Gojzdašnice nad dolino Završnice. Močan vpliv je imela v tem času na vse oblike življenja cerkev. Kot že omenjeno, je bil koncem 13. stoletja sedež prafare z Rodin prenešen v Radovljico. Takrat so obstajale tudi že vse podružnične cerkve, ki danes spadajo v brezniško faro. Iz virov izvemo, kadj so bile prvič omenjene: Sv.Marko v Vrbi leta 1247, Sv.Martin v Žirovnici (danes v Mostah) leta 1253, Sv.Lovrenc nad Zabreznico leta 1372, Sv. Kancijan na Selu leta 1354, Sv.Nikolaj na Breznici leta 1421 (podrta leta 1821) in Sv.Rupert – Florjan na Studenčicah, ki še danes spada v brezniško škofijo, leta 1428.
|
V začetku 17. stoletja je bil na Rodinah ustanovljen vikariat, ki je obstajal že leta 1783, ko je bil Jožef II dovolil najprej ustanovitev beneficija oziroma samostojnega vikariata s stalnim vikarjem in nato leta 1788 ponovno samostojne župnije. Prvi in zadnji župnik te je bil ljubljančan Frančišek Ksaver Christian (1757-1830). On je dosegel da je bil sedež župnije prenešen v geometrijsko središče fare in začel na Breznici leta 1819 zidati novo farno cerkev Žalostne Matere Božje, ki je bila posvečena 28.8.1821. S tem, ko so vasi pod Stolom ponovno dobile farni sedež, se je mnogo stvari obrnilo na bolje. Predvsem gre pri tem za način izobraževanja in elementarnega šolanja, ki ga je imela pod svojim okriljem cerkev. Le to je postalo v 18 stoletju dostopnejše širšemu krogu prebivalstva, kar se je kmalu poznalo.
Iz rodinske in kasneje brezniške župnije je v dobrih 100 letih (1800-1900) izšlo okoli 120 izobražencev duhovniške, umetniške in posvetne usmeritve. To je nedvomno tudi rezultat precejšnjega blagostanja, ki ga je pogojevalo služenje gmotnih sredstev s prevažanjem blaga (vozarstvo) iz Trsta v notranjost avstrijske države in delno tudi z rudarjenjem v rudnikih v Zelenici (od leta 1693 dalje), pod Begunjščico (od leta 1799) in okolici današnjega Valvasorjevega doma (»Pri Jamah«). Vozarjenje je prenehalo, ko so bile zgrajene prve železnice sredi 19 stoletja. Po tem so se prebivalci žirovniških vasi odpravljali po zaslužek v železarske obrate na Javorniku in Jesenicah.
 Ruševine mostu v Mostah leta 1942
Občuten poseg v življenje ljudi pod Stolom je nedvomno pomenila prva svetovna vojna (1914-1918). Iz tedanje brezniške fare je odšlo na bojišča v raznih obdobjih 217 mož in fantov. Od teh se jih 45 ni več vrnilo. Leta 1930 so jim pred farno cerkvijo na Breznici na pobudo rojaka – pisatelja F. S. Finžgarja in po načrtu arhitekta J.Plečnika postavili spominsko obeležje. Mnogo žrtev je bilo tudi med drugo svetovno vojno. Eden najbolj znanih dogodkov iz tega obdobja je požig železniških mostov v Mostah (1942).
S tem, da sta bila mostova porušena že s strani starojugoslovanske vojske leta 1941.
|
|
|
|
Po drugi svetovni vojni je področje današnje občine Žirovnica spadalo v sklop tedanje velike radovljiške občine, od leta 1956 do leta 1998 sodi v območje občine Jesenice. |
|
|
M.Kos, Zgodovina Slovencev, 1933, 1955
M.Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko od leta 1500) I-III, 1975
J.Hofler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica in Kranj, Acta ecclesiastica Sloveniae 10, 1988, str. 215-228.
F.Gornik, Bled v fevdalni dobi, 1967
J.Meterc, Jeseniška okolica v prazgodovini in zgodnjerimskem obdobju, Jeklo in ljudje V, 1985, 361-376
M.Sagadin, Poznoantična in staroslovanska najdišča v jeseniški obči |
|
|
|
